Pred pogrebom žrtev iz Hude jame na Dobravi, 20. - 25. oktober 2016
Darja J.: Danes sem se malo bolj poglobila v mail z naslovom 'Spominski večer', preklikala povezave, od katerih sem sicer večino že poznala, a zadnja me je zvabila ven.
Odpeljala sem se v Senovo na obisk tega, kar je v prispevku imenovano 'pavilijon sočutja'.
Namesto zaprtih vrat, ki sem jih nekako vnaprej vzela v zakup, sem našla župnijo, v kateri so ravno danes imeli dan celodnevnega češčenja, župnika, ki je bil ves dan v spovednici, čakajoč, čakajoč - tam sem ga tudi našla in me je popeljal v ta 'pavilijon', ki je pravzaprav komaj kaj drugega, kot nekakšna veža župnišča. Toda kakšna veža :-) !!!
Zelo 'zares' sva se pogovarjala v tisti 'skoraj kapeli', ob vseh tistih imenih, ki so bila kot osebna nebeška bližina tistih deklet in žena. Potem mi je bilo dano tam še malo sama ostati z njimi, med tem ko se je on vrnil v spovednico, gospodinja pa je v sosednjem prostoru kuhala kosilo.
Za 'češnjo na torti' pa sem lahko brez skrbi za uro ostala še nekaj časa v senovski cerkvi ob Najsvetejšem.
In nedeljskega romanja še ni bilo čisto konec ...
Franc Zabukošek: V Civilni pobudi T-B MGK smo se dogovorili, da bomo pripravili spominski večer na Teharjah pri spomeniku v sredo ob 17. uri z branjem spominskih meditacij, molitvijo, pesmijo Teharska legija in molitvijo Križevega pota.
Kar se tiče Maribora smo vse premalo povezani in dogovorjeni, veliko je neznank in to ni dobro.
Moj prispevek v Časniku je kar odmeven in v marsičem neodgovorjen. Moj predlog je jasen in povsem dobronameren. V pismu predsedniku države in škofovski konferenci sem podal pobudo za mašo zadušnico, toda brez pogreba, ki lokacijsko ni dokončen. Vesel sem, da bo maša v stolnici, žalosten pa, da bo pogreb, ki se ga iz CP T-B MGK ne bomo udeležili. Ne iz protesta, ampak v duhu Božje besede: “Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru.” (Mdr3)
Da se iz najhujšega trpljenja začne svetlikati tudi že upanje, je arhitekt nakazal z notranjo osvetlitvijo Kapelice. Iz nje prihaja svetloba. Pomenskost notranje svetlobe, ki prihaja iz srca, pooseblja tudi povabilo iz Psalma, ki je vklesano kot talni napis: ”Bodi tu in čuj zdaj z menoj.”
F. O.: To mi je najlepše darilo ob okroglem rojstnem dnevu, da bomo končno pokopavali žrtve druge svetovne vojne. Če ne bi bilo srčnih ljudi, se to še ne bi zgodilo. Hvala vam vsem.
M.M.: Hvala za Dušice! So mi postale dragocen »ohranjevalnik zaslona« in ohranjevalnik ljubezni in spomina!
R. O.: Kdor se iz protesta ne bo udeležil tega slovesa, mislim da ni pravi. To je razumeti: še enkrat pustiti žrtve same ... Ne vem, če je moj stric med omenjenimi žrtvami, vendar grem. Upam, da bom nekoč dobil trdne podatke o tem, kje počiva. Dokler pa ne vem, ne smem stvari prepuščati slučaju ali pa iz protesta ignorirati vsa prizadevanja in tudi žrtve.
Vprašujem: kaj vse te žrtve res zaslužijo zdaj še protest iz naše strani?
Darja J.: Z vsem spoštovanjem, tudi veliko obzirnostjo do ljudi, ki v sebi nosijo bolečino krivic … Moram to napisati, zaradi nas vseh in zaradi vseh naših pokojnih:
Pokop je pravica umrlega in ne svojca.
Zato ima družba (in v njeni funkciji država) dolžnost pokopati mrtve!
Tudi takrat, ko pokojni tako ali drugače ni ‘v skladu’ s trenutnimi političnimi smernicami države, in ko bi jih trenutni oblatniki najraje pozabili in celo ‘izničini’ – kot da jih nikoli ni bilo. To je dolžnost (!) družbe in v njeni funkciji države.
Ima pa to dožnost tudi, ko se morda svojci ne zmorejo dogovoriti kje in kako, ali njihovih želja ni možno upoštevati.
In tudi takrat, ko so svojci (zaenkrat še) neznani.
Tudi takrat, ko so krivci za smrt še neznani, ali morda le še ne pred zakonom obsojeni, celo če se to ne bo nikoli zgodilo.
Celo takrat, ko je skupnost ob njihovi smrti zaradi tega ali onega razloga razdeljena.
Takrat je to še prav prav posebej dolžnost prav države !!!
Zločin je zadrževati pokop pokojnih iz kateregakoli od zgornjih razlogov.
Bili so časi, ko država te svoje dožnosti ni opravila in je pokop celo preprečevala svojcem.
A tudi nam danes naša bolečina ne daje pravice, da bi pokop preprečili do takrat, ko bo (morda nekoč) naša bolečina izmita.
Pokop pokojnih (tudi ubitih, celo umorjenih in od mnogih preziranih) je del izmivanja naših bolečin. Ni pa to glavni namen pokopa mrtvih.
Pokop je preprosto pravica pokojnega, umrlega.
Ker tudi umrli ostane človeška oseba.
Njegovo telo postaja prah, a človek ne postaja prah. Nikoli ni bo postal prah.
Ko ‘gremo za progrebom’, pričamo tudi o tem, morda predvsem o tem!
Prosim, prosim … ne preprečite tega. Kar želite doseči, lahko dosežete tudi drugače. Preprečiti pokop ni naša pravica. Spoštovanje do umrlega človeka pa je tudi iti za pogrebom. Tudi če (še) niso izpoljnene vse naše zahteve živih.
Jaz bi za tem pogrebom želela iti, tudi če bo morda kdo dovolj pritisnil na škofe, da bodo ta drugi del krščanskega pogreba odpovedali.
Mislim, da nisem edina…
Pogreb je točka, na kateri se v običajnem vsakdanu srečajo tudi raztrgane družine, celo deli družin, ki drug za drugega niso vedeli in celo taki, ki se med seboj ‘videti ne morejo’. Je boleč prostor, pogreb je vedno boleč prostor.
Toda to pot moramo iti. Vsemu navkljub.
In pri naslednjih pokojnih, ki jih bodo izkopali, spet. In spet. In spet. Dokler ne bomo vsi mi v njih zagledali ljudi – živih in ne mrtvih.
‘Sem in bil sem in bom! … ‘Nikoli ne bom prenehal biti, nikoli. Amen.‘
Odmevi na začetek pogreba žrtev iz Hude jame, 3. in 4. oktober 2016
V. Š.: Čutim, da je današnje dogajanje pri Hudi jami prelomno za naše nadaljnje prizadevanje za spravo in morda ne bo več treba "kamnom kričati" o nezaslišanih zločinih in strahotah, ki so se dogajale širom naše domovine. Naj bo Usmiljeni Jezus milostljiv sodnik in bogat plačnik, mi pa ostanimo zvesti in ponižni molivci za vse prizadete in kakorkoli vpletene. Mir in dobro vam želim!
Darja J.: Zelo sem si želela biti tam, pa sem žal zbolela.
Toliko truda ob tolikšnem naspotovanju z različnih strani. V globoki hvaležnosti za ljudi, ki so pripravljeni prenesti vse blatenje in se ne glede nanj (ki je žal stalnica našega postora) truditi za to, da bi nekoč šli lahko dalje skupaj, kot ljudje, kot bratje, kot sestre. Za vse, ki se učijo ljubiti človeka ne glede na njegovo politično prepričanje.
Ker človek je dragocen - mali cvet v roki Božje dobrote. Vse drugo je prazno ...
Danes je bil lep dan. Majhen, a lep :-)
M. C.: Nedvomno je tudi Vseposvojitev pripomogla k temu, kar se dogaja. Prav tako pa tudi molitve in prošnje vseh mučenikov in žrtev, ki so bili vkleščeni v to temno liso naše zgodovine.
Z najinima posvojencema tudi vsaj občasno ob nedeljah skupaj molimo angelsko češčenje. To nedeljo je bilo še posebej zanimivo. Bila sem v kuhinji, ko se je bližala 12. ura in sem na tihem v mislih poklicala oba posvojenca, I. N. in F. W. Ob tem pa sem prosila, da bi se nam pridružila tudi hči V. in mož J., ki sta bila vsak pri svojem delu – J. v galeriji, V. pa v svoji sobi pri učenju. Kmalu nato so se odprla vrata iz kleti in prišel je J., nato pa vrata iz "igralnice" in prišla je V. Vmes se je ravno oglasil zvon na radiu Ognjišče. Stopila sem med podboje kuhinjskih vrat in pričela moliti angelsko češčenje, onadva sta obstala vsak na svoji poti na hodniku, se naslonila na zid, sklenila roke in smo bili postavljeni v krog in molili … zakaj sta prišla ravno takrat, jima ni bilo jasno.
B. K.: Resnično Bogu hvala! Sem ujela nekaj prenosa na Ognjišču - ravno besede predsednika Pahorja in sem že včeraj zavriskala Bogu od hvaležnosti in od veselja.
Že nekaj dni prej sem slišala ob obisku Nicka Vujičića v Sloveniji, da je pohvalil prizadevanja predsednika in Slovenije za human pokop ostankov tragično pobitih ljudi in ker bolj malo sledim politiki, nisem vedela prav dobro, na kaj natanko se ta pohvala nanaša. Nick je tudi povedal, da je molil s predsednikom države za modrost vodilnih in nasploh za Slovenijo.
Mir in dobro na praznik našega očeta Frančiška Asiškega!
N. J.: Hvala Bogu za to dejanje, a vseeno se mi ne zdi prav, da se bodo te žrtve, oprostite mojemu občutku, spet začasno tam pokopavale. Na vsak način bi to moralo biti naTeharjah. Upoštevati bi morali želje in zahteve svojcev.
F. K.: Vesel sem, da so prvega Reveža pospremili tako, kot se Človeku spodobi.
Veliko delo smo opravili vsi po vrsti in slovenski narod je, upam, dojel, da je prav tako!
Takrat sem se bal, da jih bodo tovorili kot material in prenašali kot odvečno materijo.
Tako so Reveži vsi sprejeti nazaj v občestvo.
D. in M. B.: Naj nam bo Bog na vsakem koraku bližje. Vsi smo hvaležni za ves trud - za sadove, ki jih vidim, smo molili pred tremi leti. In danes se uresničuje, tudi zaradi naše vere in dejanj.
P. K.: Bogu hvala za vse, ki delate dobro! Mir v duši vsem trpečim! Bog z Vami!
M. J.: Spremljam ves čas dogodke in se Bogu zahvaljujem ...
S. P.: Ob tako močnem dogodku je človek kar brez besed.
M. P.: Sem z vami, prijazen pozdrav!
R. O.: Dragi somišljeniki, sotrpini! Veliko sem prebral, kaj in kako razmišljate. Vse ima svojo težo! Dodajam le še to kar mene boli: Uradna oblast mora narediti tisto, kar še ni in bi morala ob prekopavanju in pokopu naših ljudi, Slovencev:
Lojze Grojzdek, 28. september 2016
Spoštovani iskalci in podporniki SLO-RESNICE!
Z velikim zanimanjem sem si ogledal in poslušal zbrane resnicoljube za mizo v Rovtah in seveda vse navzoče govorce. Tako se najprej prav vsem zahvaljujem za vzpodbudne misli in besede, da bi prišlo končno do tako zaželjene sprave na človeski ravni, z božjim navdihom. Čestitam prav vsem!
Zelo bi bil rad z vami, saj sem zelo zainteresiran za to končno razsvetljeno in naj-uradno potrjeno krivično največjo tragedijo SLO-naroda, ki se ne more rešiti komunističnega, zločinskega jarma teh samozvanih, lažnih odrešiteljev. Temu je treba narediti konec, zato pa moramo ne samo prositi, ampak ZAHTEVATI nujne odgovore, z ustreznimi dejanji in ne z obljubami. Nekaj spodbudnih misli, da se bi začelo premikati:
- Kolikor mi je znano, se je SLO-Cerkev že dvakrat javno opravičila za vsa hudodelstva, ki so bila odgovor-obramba, za začetne poboje zavednih Slovencev-Slovenk, celotnih družin ... Cerkev je prva ponudila roko sprave!
- Druga stran, ki je storila še po vojni najhujši genocid, še vedno gospoduje v najvišjih krogih in prav povsod ignorira nas vse: od sodstva, častihlepnih-nepoštenih politikov, tajkunov na vseh področjih gospodarstva, šolstva, kulture, športa … In prva roka še čaka drugo roko. Do sedaj ena roka te strani še ni zbrala poguma (najbrž zaradi prisege Titovu ali stricem), da bi se opravičila na najbolj preprost način: "Storil sem zločin, oprosti - odpusti mi!"
- Naša oblast je oblast zase, za lastne potrebe, ne za narod. Tako tudi ni in NE SME BITI potrebne volje za priznanje krivde in seveda za spoštljivo žalno slovesnost na najvišji državni ravni.
- Enostransko medijsko poročanje množično zavaja SLO-narod, sploh tiste - tudi kristjane, ki nočejo slišati in se pogumno zavzeti in braniti RESNICO, ki je bila in bo za vedno ostala samo ena. Več resnic ni, kakor mnoge poučuje sivi Milan … Hvala Bogu, da imamo tednik Družino, Demokracijo, Iskreni.net, Reporter, tu v zdomstvu Našo Luč ...
- Poimenovanja mnogih ulic, parkov, šol, ki so imenovane po raznih zločinskih herojih, se MORAJO spremeniti-preimenovati!
- Rdeče zvezde pa na odpad ... Ali je možno, da so bili v Ajdovščini prvošolcki-pionirčki v titovkah ... slišal sem! Vsepovsod, kjer se porajajo, so taki simboli povezani z dejanji enoumne diktature, in treba je narediti nujen konec.
- V šolstvu je potreben demokratičen sistem, sprememba - obnova na raznih področjih v učbenikih, sploh lažnih zgodovinskih, kjer ni smelo biti prostora za ime BOG z vsemi božjimi vrednotami, ki so najmočnejše smernice za življenje.
- Glede sprave: kot sem omenil, ne moremo in ne smemo več prositi napihnjenih političnih despotov, ki nočejo in NE SMEJO (zopet prisega!), ki branijo zločin z več resnicami. Nujni so ukrepi, odstopi teh parazitov, da se bodo končno v javnosti napisala imena le-teh, ki so pokojninsko poplačani - nagrajeni za ta hudodelstva in jih obsoditi, soditi!
- Posebna elita, ki brani sploh v temi ali pod mizo to partijsko botrijo, je nevidna UDBA. To je zvesta pomagalka, ki skrbi nevidno in neslišno za "svoj red" med nami Doma in po svetu. Te je treba tudi nagrajevat za "pogumna dejanja, ki so tekovine Jugovine".
- Moje mnenje o pokopu: Kraj Teharje je najbolj primeren, spoštovanja vreden skupen kraj MIRU za vse žrtve. Tu naj bi bila središčna, po možnosti veličastna zahvalna kapela ali cerkvica z ustreznim pokopališčem vseh identificiranih žrtev, ostalih pa simbolično. Da je to neprimeren kraj, je samo izgovor tistih, ki nočejo/ne smejo pristopiti k Resnici. V vseh najdenih grobiščih pa se MORA postaviti znamenje, vsaj križ ali majhna kapelica v spomin in opomin na te nedolžne žrtve, ki so vredne najvišjega spoštovanja, da mi živimo v miru.
- Tu v Nemčiji sedaj obsodijo vsakogar, ki je sodeloval z nacisti, ali pa se hoče danes nacionalno izpostavljati s kljukastim križem.
In še in še bi bilo za povedati. ... Eno je važno: SLO-RESNICO moramo braniti povsod, javno, pogumno, z vsem spoštovanjem, ki ga druga stran sploh ne čuti ali pa ga ne sme. Smo na pravi poti, ki je trnjeva in je zahtevala mnogo nedolžne krvi. Zato smo dolžni, da to branimo, da bo domovina zopet veselo zadihala in bo dajala zavetje nam, starejši generaciji, posebno pa mladim, ki bežijo, žal, iz domovinskega gnezda v tujino.
Komunizem nam je zasejal sovraštvo (kardinal g. Rode v Šentjoštu) in seje brezmejno katastrofo, pogubno smrt.
Kjer je sovraštvo, ni Ljubezni, srce je brez Boga!
In kjer je Ljubezen, tam je mir, sožitje, prijateljstvo - tam je Bog!
Hvala vam vsem v vaši skupnosti za vse dobre drobtinice, da bi vsi jedli najboljši slovenski kruh in od njega živeli!
Za novo, zdravo domovino Slovenijo - Bog jo varuj!
Prisrčen pozdrav!
Vas zvesti bralec in rodoljub Lojze Grojzdek iz Günwalda z družino
F. D. K. o načrtovanem pokopu žrtev iz Hude jame v Mariboru, 19. september 2016
Kar so nam skuhali, bomo morali nekako pogoltniti.
Je nekaj post festum izboljšav. Je boljše, ne rečem, ampak "tako se to ne dela" ostaja.
Ni nikakršnih zagotovil, mislim, da so le obljube in niti obljubodajalcem ni jasno kako, s čim in kdaj bodo izpeljali.
Spet se bo vleklo v nedogled, bo nedorečeno, nedodelano, en kup novonastalih težav in ovir bo, morda še novi amandmaji bodo
potrebni, jara kača brezplodja-rečem temu.
Okrogla miza v Rovtah te dni ponuja možnost za iskanje odgovorov.
V Maribor pa "simbolično" in niti slučajno , nas svojcev NE BO.
Moja mati, ki je preživela Teharje in ima brata v jami, pravi tako. In tako je prav. Dovolj poniževanja in dovolj kimajoče Cerkve!
Kako do Sprave, če jo sami z ritjo nesmislov in nedodelanosti podirajo kar sproti?
Paradoks, absurd in dejstvo: od 2009 leta je preteklo toliko vode in zdaj naenkrat vse na kupu - in rompompom, ker ni bilo priprav, ne
načrtov, ne vem. Pač, godlja.
Ker ne deluje Država, se ustanovi Komisija. Komisija mora imeti podlage, zakone, botre in ukazovalce, interesente....
In vse teče, tako, kot je predvideno za komisijo, da teče ... zapleteno, ne hitro, itd.
F.O., 17. september 2016
Hvala za e-pokopališče. Našla sem svoje sorodnike in posvojence.
Prižigam jim svečko in molim za njih, kakor tudi za vse njihove rablje.
Menim, da bi morali v naši domovini določiti dan spomina na vse te naše žrtve, ko jih
bomo pokopali in se vsi zjokati nad to tragiko. Vsa Slovenija bi morala jokati.
Vem, da imamo dan spomina na vse žrtve totalitarnih sistemov, ampak mi bi še ga
posebej rabili, ker so se pri nas dogajale res nepojmljive žalosti. Nastopil je brat proti bratu.
Imam sorodnike, ki še ne morejo urediti te zadeve in se ne vključujejo v ta proces, ker jim je preveč hudo.
Poskušala jih bom spomniti, da je to tudi naša dolžnost, ne samo pravica.