• Vseposvojitev
    • Kdo smo
    • Pišite nam
  • Namen
    • O žrtvah
  • Dušice
    • O dušicah
    • Vigilija
  • E-pokopališče
    • Kako deluje
    • Blagoslov
  • Posvojitev
    • Posvoji žrtev
    • Moje posvojitve
  • Kaj lahko storim
    • Pismo posvojiteljem
  • Pisma varuhov
    • Napis k spomeniku
  • Meditacije
    • Križev pot
    • Maše in molitve
    • Litanije
    • Mučenci med Slovenci
  • O imenu
    • O angelu
  • Iz medijev
  • Prijava
    • Registracija

s. Anka Kogelnik, 1. november 2014

Pismo ob dnevu vseh svetih

 

Praznik vseh svetih (kako, da smo ga spremenili v dan mrtvih?) sem preživela doma. No, če bi bila zares doma, bi bila na pokopališču. Tako pa sem doma v našem samostanu v Rimu. Jutri gremo na grobove, danes sem pa s papirjem in barvicami obiskovala moje rajne. Tako ti sedaj pišem pismo, čeprav gotovo ne bereš bloga. A naj bo napisano ...

Srečala sva se ... ne po naključju in ne slučajno, v to sem prepričana. To srečanje mi je pomagalo še bolj živo razumeti, da smo vsi eno telo. Srečala sva se na virtualnem pokopališču »Resnica in sočutje«. Bil je nek večer po precej intenzivnem dnevu in čeprav utrujena, sem si rekla, da je sedaj dan za to. In tako sem po »naključju« dobila tvoje ime. Ni bilo naključje. Pretresena sem nemo obsedela in nisem mogla verjeti, da je mogoče. Bil si ubit na isti dan (ne sicer isto leto) kot sem bila jaz rojena. Spremljal me je močan občutek, da ni nič naključno in da smo vsi ljudje nevidno in močno povezani. Da ima tvoja smrt tudi nekaj opraviti z mojim rojstvom, da je blagoslov tvoje nedolžne krvi padel na sam začetek mojega življenja.

Od takrat se srečujeva. V mojih mislih in molitvah. To je prostor najinega druženja. Ko v molitev vpletam tvoje zadnje trenutke življenja, strah in stisko, ki te je zajela, tvojo smrt. Ko se spominjam vseh, ki so morda bili ubiti s teboj. Tvojih domačih in teh, ki še sedaj nekje živijo in nosijo spomin nate. Da bi zmogli izjokati in odpustiti. To je tudi srečanje s tistim, ki je fizično položil roko nate in ti vzel življenje. Kakšne so njegove stiske, trpljenje? Kakšna težka senca pada na njegove potomce? Vse to skupaj nosiva v naročje usmiljenega Očeta. V tem prostoru vere verujem, da se bosta srečala s tvojim morilcem, da bo vse odpuščeno, da bosta sedela pri isti mizi na gostiji Jagnjeta.

S tem najinim srečevanjem dobivaš prostor. Ne le v mojem življenju - verjamem, da tudi v življenju našega naroda. Morda je tvoje ime že kje napisano in ti svojci lahko prinesejo rože na grob. In tudi če ne ... preko mene si posvojen, si naš, imaš ime in prostor. Ne sramujemo se te in ne skrivamo te. Si tukaj med nami. Tvoja smrt je boleča rana. A verjamem, da je to rana, ki se zdravi, rana, ki postaja blagoslov na telesu našega naroda. Naj bo tvoja smrt naš blagoslov.

Zato naj danes ne bo dan mrtvih, marveč dan, ko vemo, da vsi živimo na veke in smo vsi eno telo.

prelat Rafko Lešnik, 7. april 2014

… Vesel sem, kadar nam pogovori pomagajo primerno razumeti naš čas in njegove težave ter potrebe. Vsi vemo, kako močno se kar naprej poslanci in mnogi drugi neprimerno vračajo k preteklosti in ne pomagajo graditi mostov, saj v resnici postavljajo samó ovire. Vemo pa, kako težko človek odpre svoj pogled in svoje srce polni resnici o preteklem dogajanju. Pot priznanja napak, slabosti ali celó krivic ni lahka, vendar je vedno osvobajajoča, če vodi do resničnega spoštovanja slehernega človeka in njegovega prepričanja. Tukaj je dragocena beseda apostola Pavla: »Ničesar ne sodite pred časom, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src: takrat bo vsak prejel priznanje od Boga« (1 Kor 4, 4-5). Vedno bomo morali v molitvi Bogu priporočati vse rajne brez izjeme v spoštljivem spominu, poleg tega pa moliti za to, da bi znali vsi odpreti srce celoviti resnici o preteklosti. Samó resnica nas more res notranje osvoboditi in globoko povezati med seboj. …

  • 26
  • 27
  • 28
  • 29
  • 30
  • 31
  • 32
  • 33
  • 34
  • 35