s. Anka Kogelnik, 1. november 2014

Pismo ob dnevu vseh svetih

Praznik vseh svetih (kako, da smo ga spremenili v dan mrtvih?) sem preživela doma. No, če bi bila zares doma, bi bila na pokopališču. Tako pa sem doma v našem samostanu v Rimu. Jutri gremo na grobove, danes sem pa s papirjem in barvicami obiskovala moje rajne. Tako ti sedaj pišem pismo, čeprav gotovo ne bereš bloga. A naj bo napisano ...

Srečala sva se ... ne po naključju in ne slučajno, v to sem prepričana. To srečanje mi je pomagalo še bolj živo razumeti, da smo vsi eno telo. Srečala sva se na virtualnem pokopališču »Resnica in sočutje«. Bil je nek večer po precej intenzivnem dnevu in čeprav utrujena, sem si rekla, da je sedaj dan za to. In tako sem po »naključju« dobila tvoje ime. Ni bilo naključje. Pretresena sem nemo obsedela in nisem mogla verjeti, da je mogoče. Bil si ubit na isti dan (ne sicer isto leto) kot sem bila jaz rojena. Spremljal me je močan občutek, da ni nič naključno in da smo vsi ljudje nevidno in močno povezani. Da ima tvoja smrt tudi nekaj opraviti z mojim rojstvom, da je blagoslov tvoje nedolžne krvi padel na sam začetek mojega življenja.

Od takrat se srečujeva. V mojih mislih in molitvah. To je prostor najinega druženja. Ko v molitev vpletam tvoje zadnje trenutke življenja, strah in stisko, ki te je zajela, tvojo smrt. Ko se spominjam vseh, ki so morda bili ubiti s teboj. Tvojih domačih in teh, ki še sedaj nekje živijo in nosijo spomin nate. Da bi zmogli izjokati in odpustiti. To je tudi srečanje s tistim, ki je fizično položil roko nate in ti vzel življenje. Kakšne so njegove stiske, trpljenje? Kakšna težka senca pada na njegove potomce? Vse to skupaj nosiva v naročje usmiljenega Očeta. V tem prostoru vere verujem, da se bosta srečala s tvojim morilcem, da bo vse odpuščeno, da bosta sedela pri isti mizi na gostiji Jagnjeta.

S tem najinim srečevanjem dobivaš prostor. Ne le v mojem življenju - verjamem, da tudi v življenju našega naroda. Morda je tvoje ime že kje napisano in ti svojci lahko prinesejo rože na grob. In tudi če ne ... preko mene si posvojen, si naš, imaš ime in prostor. Ne sramujemo se te in ne skrivamo te. Si tukaj med nami. Tvoja smrt je boleča rana. A verjamem, da je to rana, ki se zdravi, rana, ki postaja blagoslov na telesu našega naroda. Naj bo tvoja smrt naš blagoslov.

Zato naj danes ne bo dan mrtvih, marveč dan, ko vemo, da vsi živimo na veke in smo vsi eno telo.