Pisma varuhov

Malči Uršič, 21. februar 2015

Doma sem bila v Obrhu pri Dolenjskih Toplicah. Sosednja vas je Podturn. Med vasmi je cesta v Rog. Moja rojstna hiša je ob cesti. Partizani so imeli pri nas v zgornjem nadstropju okrožje.

Nekega dne so pripeljali sedemnajstletnega fanta iz okolice Žužemberka , češ da je domobranec. Zaprli so ga v sobo. Moj oče ga je hotel rešiti, pa ni mogel, ker je bil tudi on v nevarnosti.

Po dveh dneh so ga odpeljali in ga ob robu gozda ob cesti v Rog ustrelili. Z mamo sem stala zunaj in slišala strele, ki me spremljajo še danes. Spomnim se, da je mama jokala in da smo molili. Sestra pa je slišala, da je eden rekel: »Mal je pa slutil.« Stara sem bila okrog pet let.

Hvala, ker ste me poslušali. Čutim se dolžno, da to povem, ker mislim, da si tudi ta fant zasluži, da se ga vpiše v register. Kot sem izvedela, je bil sirota. Samo jaz še vem, kje je bil njegov grob, ki ga tako ni več.

Dala sem že tudi za mašo. Za neznano dušo.

Lenka Tevš, 9. februar 2015

Najprej naj vam sporočim, da sem zelo navdušena nad vašo idejo in pobudo. Ob poslušanju radia Ognjišče sem zasledila vašo pobudo in se tudi priključila vseposvojitvi.

Sem mlajša, pa vendar spet ne tako zelo mlada, da se ne bi spominjala še časov, ko se o teh temah, žrtvah , veri in še o čem ni smelo prav naglas govoriti.

Za vseposvojitev sem se odločila, ker vem, da mnogo mnogo ljudi še vedno neznansko trpi. Sama oz. naša ožja družina sicer ni v vojni nikogar izgubila. Stari oče in njegov brat sta se živa in zdrava vrnila in v zahvalo na domačiji postavila kapelico materi Mariji.

Tako sem na vaši spletni strani kar kliknila: "posvoji naključno žrtev". Računalnik mi je izbral ime: Jože Dolinar. Najprej mi ime samo ni nič povedalo, ko pa sem še malo raziskovala, sem ugotovila, da je to pravzaprav osemletni otrok. Ta ugotovitev me je pretresla v dno duše. Le kaj je ubogi nedolžen deček storil hudega, da je moral umreti?

To dejstvo me je kot mamico treh majhnih otrok zelo pretreslo. Vsak dan se v molitvi spomnim njega in njegovih staršev.

Ko sem včeraj zvečer, preden sem zaspala, razmišljala o tem, mi je na misel prišla ena ideja o razširitvi tele vaše pobude. Vem, da kar veliko ljudi, predvsem starejših, sicer posluša radio Ognjišče in da je mogoče slišalo za pobudo, vendar mislim, da bi jih mogoče nagovorilo tudi, če bi duhovniki pri sv. mašah kaj povedali o tem. Ko pomislim na ljudi, ki so v nedeljah pri sv. maši, predvsem v naši župniji, sem prepričana, da jih vsaj tričetrt o tem ne ve ničesar, pa čeprav so vojna in časi po njej tudi v naših krajih prizadejali ogromno hudega.

Mislim, da bi se mnogo ljudi z veseljem pridružilo pobudi, če dobijo v roke majhen list papirja, kjer bi pisale osnovne informacije o pobudi Vseposvojitev. Potem bi bila odločitev tudi lažja. Starejši ljudje sicer večinoma ne obvladajo računalnika, imajo pa vnuke ali nečake, ki bi jim pri tem z veseljem pomagali.

Mogoče je postni čas primeren za to idejo?

Ne vem kaj menite o tem? To je le moje skromno mnenje.

Vse dobro vam želim, veliko božjega blagoslova in Marijinega varstva.

Berta Golob, 30. januar 2015

Moj Vseposvojeni

Njegova mizarska delavnica ni bila velika. V njej je dišalo po razžaganem lesu. Sto nasvedranih oblancev je ležalo po tleh.

Joža je imel veliko novo mizarsko žago. Kar švignila je skozi hlod in ga spremenila v deske. Delavnica je bila vedno malce prašna, a ne zaradi zanemarjenosti. Mojster jo je vsak dan pometel z mehkim omelom! Metla ne bi dobro očistila ne tal ne vseh vogalov. Prah je samo plaval po prostoru in je bil najbolj viden tam, kjer je skozi okno pogledal v delavnico sončni žarek.

Dela je imel mizar veliko. Izdeloval je omare in vseh vrst pohištvo. Kmalu je delavnica postala premajhna, zato si je najel prostor v velikem poslopju blizu Save. Zaposlil je pomočnika in v pisarnici mlado dekle.

Bila je pa vojna.

Že nekaj prej so menda Božičevi prišli od nekod s štajerske strani. On, brat in sestra, vsak po svojem poslu.

Vojna je vse postavila na glavo. Varnosti ni bilo več. Nikoli nisi vedel, s kom imaš opravek. Kdo je ta, ki kaj naroča, si ogleduje, sprašuje, odide in pusti za seboj sled negotovosti.

Potem pa bolj in bolj težko in vedno nevarneje. A Joža niti najbližjim ni pravil, kaj se pravzaprav dogaja. Saj vsega še sam ni mogel vedeti. Komu si pa tisti čas lahko zaupal?

Spet in spet je kdo izginil. Strahu niso zbujali le Nemci, ampak tudi gošarji. Mizar je zaslutil, da mu niso naklonjeni. Njegov brat je bil partizan, Joža pa nikoli »pri ta belih«, kot so domobrance imenovali vaščani.

Imel je volčjaka. Prelepo Drino, nenapadalno in podobno sebi. Tudi on je bil postaven in prijazen, Drina se je gotovo ob njem naučila biti do vsakogar prav taka.

Joža je Drino rad posodil Nani, da sta šli skupaj v sosednjo vas tja gor za Savo skozi goščo do mlina.

»Se boš počutila bolj varno,« je rekel.

Pri Nani doma nikoli niso imeli čuvaja, a prijateljstvo z Drino je bilo vzpostavljeno takoj. Joža se je pa tudi večkrat oglasil.

Odrasli so govorili bolj šepetaje in danes vem, da s skritimi pomeni, tako da smo otroci razumeli bore malo. To, kar je bilo vsem dano vedeti, je pa pisalo v časopisu Karawanken Bote. A če posplošim pogumne Tinčkove pripombe, časopisu ljudje niso verjeli.

Omara, tridelna, iz hrastovega lesa, ki nam jo je med vojno naredil Joža, še stoji v naši hiši.

Potem se je razvedelo, da hodi ponoči spat nekam v mesto, ker ne upa prenočevati doma.

Malo preveč za otroško razumevanje; a česa vsega tedaj otrok ni zmogel razumeti! Le bati se je znal in postal je nezaupljiv. Pa rastel je in prerastel vse lepo nakodrane oblance; niso ga več zanimali.

Naenkrat pa: svoboda!

Svoboda. A kot iz tal je zrasla nova stiska in zadišalo je po krvi.

Joža Božič

Ne vem več, ali je Joža vzel dan ali ga je vzela noč, le nazaj ga ni bilo.

Ta in oni je dejal:

»Niti brat mu ni pomagal, pa taka živina je zdaj; delal pa ni nikoli rad.«

Nekje na občini je imel menda veliko besede. Samo ne za brata.

Nihče ne ve, česa naj bi bil kriv dobrodušni mojster Joža, ki je toliko svojega mizarskega dela opravil potrebnim ljudem za božji lon.

V tistih letih svobode ni bilo treba biti česa kriv. Razen tega, da komu nisi bil všeč.

Joža je očitno imel dovolj velikega sovražnika.

Šepetalo se je, kje da je pokopan in kdaj da je počil strel.

Blizu. Tam na robu gmajne. Nana je omenila. Kdo ji je povedal, ne vem. In da so ga mogoče izgreble in v svoj brlog znosile lisice.

Joža je že mnogo desetletij moj »vseposvojeni«. Spominjam se ga, je v srcu zapisan.

Ko me je sredi vojne moril strah pred neznanim, se mi je, plahi deklici, vedno prijazno nasmehnil.

2015 2 2 Joža Božič

Majda Žužek, 30. januar 2015

V našem narodu je nekaj bolnega, zelo težkega, kar nas iz dneva v dan vleče v spore, malodušje in življenje brez upanja in radosti. Tu ne gre le za gospodarsko in politično krizo. Gre za veliko več, za moralno in duhovno bolezen, ki korenini globoko v grobiščih naše domovine. Tu počivajo naši bratje in sestre, nepokopani, neimenovani in ne obžalovani. Pogosto sem se spraševala, kako je mogoče da za te žrtve nimamo niti lepe besede, sočutja, solze. Kako je otrdelo srce teh ljudi, da nismo sposobni niti jokati. Kje so umetniki besed, slike in filma, da v svojem srcu ne zaslišijo klica: "Tudi mi smo ljudje, sinovi in hčere Slovenije. Zanjo smo se borili in zanjo smo žrtvovali svoje življenje. Zakaj ste nas izbrisali iz spomina in zakaj nas ne pokopljete?" Če ne verujete v Kristusov evangelij, pa naj vas poduči Antigona!

Zaradi vsega tega spoznanja in zaradi bolečine, ki mi vznemirja vest in srce, sem z velikim zanosom posvojila Jožeta Bernarda, rojenega 25.08.1903 iz Lesc. Datum njegove smrti pa je 04.09.1941. Posvojila sem ga v torek, 15. julija 2014 po spletu. Najino druženje je vsakodnevno v Njem, ki edini more tolažiti in zdraviti bolečino. Srečujeva se v vsakodnevni molitvi. Pogosto se mu priporočam in prosim za spravo v našem narodu.

O tem ne molčim, pač pa pripovedujem otrokom, vnukom in odraslim. Le skupaj bomo rahljali zemljo slovenskega naroda za resnico in spoštovanje .

Hvala vsem vam, spoštovani pobudniki te ideje. Na ta način bomo umrlim vrnili imena in dostojanstvo, našemu narodu pa človeški obraz.

Danica Vidmar, 30. januar 2015

Gledam poročno fotografijo mojega dedka, edino njegovo fotografijo, ki jo imam. Nikoli prej se nisem kaj preveč poglabljala v njegovo zgodbo, kaj šele v obdobje vojne. Vse to se mi je zdelo tako daleč, saj imam šele 32 let. Ko pa sem začela brati o namenu vseposvojitve, so me besede globoko nagovarjale. Začutila sem, da sem dolžna nekaj narediti.

Pozanimala sem se o dedkovi zgodbi, ki sem jo prej le bežno poznala. Vprašanja so kar vrela iz mene, z odgovori pa je na plan začela prihajati žalost. Začutila sem bolečino, ki je prej nisem poznala. Spoznanja so me pretresla do dna srca.

Ubili so ga Nemci, ko je bil star 30 let. Njegova žena, moja babica, je pešačila 10 kilometrov do kraja, kjer je bil ubit, in ga nato na vozu pripeljala do domače vasi, da so ga lahko pokopali. Ostala je sama s pol leta staro punčko in dve leti starim fantkom. Ko sem poslušala o tej njeni kalvariji, sem imela ravno v naročju svojo pol leta staro punčko. Bila sem zaprepadena. Sploh ne najdem besed za vse občutke, ki so se takrat pojavili v meni.

Čutim žalost, a hkrati hvaležnost, da me je pobuda vseposvojitve povezala z dedkom. Hvaležna sem za nova spoznanja in za vse varuhe, s katerimi smo povezani v tej plemeniti pobudi. Hvala vam!