Marjeta Ahlin, 15. januar 2015

Za projekt Sočutje in resnica mi je povedal prijatelj.

Prebrala sem tekst na vaši spletni strani, poiskala dva strica, mamina brata, ki sta bila žrtvi vojne in se odločila, da postanem varuh njunega spomina. Eden je končal v Kočevskem Rogu, drugega so l. 1943 ustrelili Nemci, ko je šel iz Kočevja domov na obisk.

Po pravici povedano, kot varuh spomina nimam posebno bolečih občutkov že zaradi oddaljenosti, pa tudi stricev nisem poznala. Ganilo pa me je pri maši v Zavodu sv. Stanislava, ko sem s svečko v roki pred mikrofonom povedala javno njuni imeni. Takrat se me je dotaknilo, da mi je šlo na jok. Bila je zelo lepa maša.Upam, da bo še kdaj.

Vesela sem, da sem zvedela za to akcijo in da sem vključena kot varuh spominana na svoja strica, o katerih nam je mami, ki je lani umrla, pripovedovala z veliko bolečino.

Dovolite še moje mnenje. Ta pobuda je zelo dobra, ni pa dosegla veliko ljudi, saj ima samo nekaj čez 300 žrtev varuhe spomina. Mislim, da bi se za to odločilo veliko več ljudi, če bi bilo bolj enostavno. Veliko starejših ne uporablja računalnika. Predlagam, da objavite še telefonsko številko, na katero bi se lahko obrnili.

Hvala za vaš trud. Z veseljem se bom udeležila še kakšnega dogodka, ki jih načrtujete.