Natalija Fabčič, 15. avgust 2016

Danes praznujem. Z rahlo zamudo.

25. rojstni dan naše domovine je namreč spolzel mimo mene kar tako, v brezobčutju, brez vznesenosti, še slovenska zastava na balkonu našega doma je nekam osamljeno plapolala v vetru. Brez ponosa, brez notranjega smisla, brez Besede.

Šele povabilo na romanje Varuhov spomina me je zdramilo, da sem začutila svojo notranjo praznino in prešinila me je globoka slutnja, da so mnogi ljudje, s katerimi smo danes povezani v najintimnejšem občestvu, čutili domovino drugače. In da so mnogi umrli z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustnicah. V slovenskem jeziku.

V našem omejenem spoznanju ne moremo osmisliti njihovega Križa, le v spoštovanju se jim lahko poklonimo. In le dobri Oče ve, v koliki meri so nam duše, za katere danes molimo, izprosile državo. Saj je bil njen nastanek pred 25. leti skoraj čudežen.

Zato praznujem danes. In se v občestvu z rajnimi lahko končno prešerno veselim, da lahko pišem, pojem, molim in ljubim v slovenščini in da svoje otroke vzgajam v slovenski državi.

Zato: vse najboljše, Slovenija, moja domovina.

E. P.: Hvala enako... Občudujem vaš prispevek k temu, da nihče ni pozabljen ...To zmorejo le veliki ...

R. G.: Tako lepo ste napisali, kot bi sam, če bi znal, hvala. Tudi vam vse lepo in ostanite tako pokončni.

F. D.K.: Prečudovito Življenje! Krasne besede. Prekrasno hrepenenje. Bivanje, tudi za druge. Fantastično vedenje, ljubi človek, kdor koli že si!

M. K.: Dragi varuhi spomina! Po ozki poti KRIŽA pridemo bližje Ljubezni kot po največjih radostih sveta.

S. M.: Kako čudovite besede, izraženo občutje, v katerem se mnogi ljudje lahko najdemo. Hvala v imenu vseh, spoštovana Natalija.

R. A.: Lepooo