Odmevi iz Svete Gore, 24. avgust 2016

Ana Kos Plestenjak: Zelo rada hodim in v zadnjih letih praviloma grem enkrat ali dvakrat na leto peš z Mosta na Soči na Sveto Goro ... več lahko preberete na blogu.

Aleš Čerin: Hvala za tole gesto. Žal nisem mogel priti.
Pozdravljam tudi korake predsednika Boruta Pahorja, ki gredo v pravi smeri. Sem pred časom takole zapisal na Časnik.si (http://www.casnik.si/index.php/2014/06/26/predsednik-pahor-se-enkrat-hvala-za-obljube): "O, kako veliko bi predsednik naredil, če bi simbolno, morda kar na sami proslavi, posvojil žrtev iz druge svetovne vojne (in v času po njej), se ji v tihem spominu poklonil in tako simbolno začel spravni proces!"
Še tole sem dodal: "Dragi predsednik Republike Slovenije, zavezujem se, da bom spremljal vaše besede in še bolj vaše delovanje v vseh treh smereh vaših zavez izrečenih na proslavi. Vesel sem, da dobro presojate znamenja časov, o njih ste pripravljeni govoriti in za reševanje dati zaveze. Sedaj pričakujem še dejanja." Se mi zdi, da je predsednik tole izpolnil. Cenim.

B. in J. C.: Naš šepet oziroma poltih glas je več kot kriki žrtev, je tudi glas ustahovanega žalovanja svojcev, je moč nemoči, da bi smeli imeti spomin na svojce, ki so jih zgodovinarji zamolčali in polivali z blatenjem in jemanjem imena, ne le dobrega imena. Gre za preseganje naših in nenaših stisk in bolečin, gre pravzaprav za odpiranje vrat duha naroda, ki je skoraj povsem zavozil ...

Velike milosti se zgodijo, ko je odločenost za dobro večja od strahu, da se ne da in ne sme, ko ni nobene preračunljivosti ...

Na tej poti, po kateri gazimo z nenajvečjo skupino sočutnih, je žarek milosti, ki greje vse dušice, ne glede na barvo in razloge, ne glede na to, zakaj so ranjene.

Ta žarek je najbrž Božje usmiljenje, ki se srečuje s sočutjem na zemlji. Brez vere bi bilo to nemogoče, z vero in silnim zaupanjem je mogoče...

N. F.: Na Sveti Gori mi je bilo tako lepo in bila sem deležna tolikšne topline, da imam občutek, da sem več prejela kot podarila. Hvala za zaupanje in priložnost, da sem bila lahko zraven duhovno tako močnega dogodka.

Še zdaj se mi vrstijo vtisi ..., ki jih je kar težko opisati z besedami. 

Tudi moji kolegi pevci so bili veseli, da so bili zraven in da so bili tako toplo sprejeti (jim bom čimprej sporočila pohvalne besede), pa tudi z go. Vlasto ter g. Finkom in g. Ostercem smo se lepo ujeli, po pevski in človeški plati.

Glede pogostitve pa moram reči, da sem jo pripravila z veseljem kot priložnost, da se še malo ustavimo in podružimo (so bile večinoma domače reči, tako da brez skrbi). Breskvice in piškoti so nas prijetno presenetili in prav želim povedati, da kar nismo mogli pojesti, smo podarili našemu pevcu, ki ima 7 otrok. 

M.Ž.: Ob tem, ko sem prvič v življenju spregovorila, da sem varuh spomina za mojega starega očeta, se je v meni prebudila vsa tista bolečina in žalost, ki so jo moji predniki zamolčali in skrili v svojo najglobljo notranjost.

Kako prav ima psihologija, ki trdi, da neizjokane bolečine staršev pridejo na njih otroke. Moj stari oče je sedaj ne le v spominu, marveč v mojem srcu. Kako čudovito darilo mi daje Bog.

B. P.: Obiskala sem e-pokopališče in prižgala svečko pri moji varovanki! Kako lepo! Danes sem tudi ugotovila, da je bila rojena istega dne kot moj tast, a žal, premlada umrla!

A. Š. Z.: Včeraj sem se udeležila svete maše za med in po vojni pobite na Sveti Gori. Vsako leto hodim prvega novembra na pokopališče in tudi večkrat čez leto, pa svete maše darujem zanje, tudi za mojega posvojenca. Ampak takšne bližine pokojnih še nisem čutila. Bilo je, kot bi bili tu med nami. Svečano smo nesli gorečo svečo pred oltar, povedali ime posvojenca in med mašo so tiste svečke gorele. Občutek sem imela, da te lučke oddajajo posebno svetlobo in žar. Tako sem začutila posebno radost kot še nikoli, bilo mi je prečudovito lepo. Pozdrav in Bog naj bo z vami.

M. in T. Z.: Sedaj, ko sva prižgala lučki na e-pokopališču žrtvam, želiva s simbolno sliko pesmi “Družina”, ki jo je napisal Tone Kuntner, še enkrat reči hvala …