Po romanju v Vetrinj, 22. maj 2017

Marko Fink: Hvala, da ste šli po poteh moje družine in veliko drugih Slovencev, tudi tistih, ki so mučeniško odšli iz tega sveta. Boglonej!

Fanika Ozimič, 16. maj 2017: Bi šli po poteh beguncev?

Že dalj časa razmišljam, da bi bilo dobro, da bi si varuhi spomina "ogledali"

pot, po kateri so naši predniki bežali ob koncu vojne v Avstrijo, kjer so živeli v Vetrinju

in drugih krajih. Seznaniti se moramo, kje je ta kraj, kako so tam živeli.

Dogodke bi nam opisal dober poznavalec te zgodovine.

Sprašujem Vas, ali bi lahko organizirali ‘pohod po poteh beguncev v Vetrinj’

Mirjam Kopše: Hvala gospe Faniki za predlog! Kdo, ki bi z nami potoval na avtobusu, bi bil res dober uvodničar. Na nek poseben način je to romanje za izgubljenim narodom in njegovimi dušicami.

Moram opozoriti na nekaj posebnega! Z društvom Lonka((iz Stare loke), ki pripomore vsako leto z župnikom g. Snojem za slovesnost ob Matjaževi jami) sem bila letos na postnem romanju -ogledu postnih prtov na Koroškem, v okolici Spittala.

Vodila nas je gospa Ivanka Kronawetter Starman, hči beguncev. Njene starše sem srečala po maši v Hudi jami. Oba sta tudi med Pričevalci g. Možine. Žive v Spittalu. 

Gospa ima avstrijsko licenco turističnega vodiča (samo taki lahko vodijo turiste). Mislim in menim, da bi si želela, z njo na ogled taborišč in drugih spominskih krajev trpljenja naših sorodnikov. Begunci so bili po očetovi in mamini strani.

Hvala Bogu, niso bili vrnjeni. Eno od njih je rešil zdravnik dr. Janeš z vlaka, ki se je že premikal.

Bo iz prve roke povedala tudi čutenja in razmišljanja, delovanja Korošcev po vojni. To bo šele poučno za vse nas. Nekaj malega nam je že pripovedovala, na kar mi na tej strani Karavank nismo niti pomislili. Njen kontakt: Kronawetter info.nakul     http://www.nakul.biz/ info.nakul@aon.at

Koroško romanje smo začeli smo z jutranjo mašo že na Koroškem. Jedli pozno popoldne pri Miklavžu Ogrisu, v Bilčovsu. Bilo je nadvse okusno, za zmerno ceno. Upam, da nisem prevsiljiva z mojim predlogi.

Doroteja Emeršič: Včeraj ob 20.39 je bil na HRT1 dober dokumentarni film Naličje pobjede - Bleiburg. O eksodusu in poboju hrvaške vojske. Če si ga lahko pogledate za nazaj, priporočam.

Marko Fink: Z idejo gospe Fanike se strinjam. Društvo Slovenija v svetu je v zadnjem letu priredilo razstavo fotografij Gospoda Marjana Kocmurja, ki je UMIK ČEZ LJUBELJ, kot fotograf na begu, dokumentiral ta eksodus. Izšla je tudi knjiga.

Martina Mužar: Oglašam se prvič, kot čisti laik, podpiram predlog g. Fani, da bi poromali po poteh bega naših prednikov po drugi vojni. Hvala vsem, ki se trudite. Naj vas vse spremlja Božji blagoslov.

Ana Kos: Ja, mene bi zanimalo. Ko sem brala Otroke s Petrička, sem kar naprej razmišljala, da sta tam verjetno hodila moja strica, mamina brata. (Nekdo je rekel, da ju je videl na tem transportu ... ampak kje??) Z vlakom, potem pešačila čez gore ... Nekateri so skušali zbežati, streljali so ... Kako daleč sta prišla, sta prišla do Teharij ...? In kje je končal svoje življenje očetov oče? Nekdo ga je videl v Škofovih zavodih ...

Branko Cvelbar: Dober predlog. Podpiram.

Roman Oberč: Zelo podpiram ta predlog. Osebno sem že bil v Vetrinjah pod vodstvom in v organizaciji Nove slovenske zaveze. Prav bi bilo, da gremo tja, da bi imeli sv. mašo v cerkvi nekdanjega cistercijanskega samostana. Poraja pa se mi še ena misel: povabilo predsedniku Pahorju, da bi bil z nami isti dan na tem mestu slovenske žalosti, kjer so naši ljudje zvedeli za tragedijo vrnjenih v domovino. Znano je, kakšna žalost jih je zajela in kako so noč in dan molili v omeneni cerkvi.
Gospod predsednik Pahor je bil z nami na Sv. Gori, zakaj ne bi prišel - če mu dopuščajo dejavnosti in protokol - tudi z nami in tako najlepše dokazal, da je za resnično SPRAVO med Slovenci, ki jo tako nujno potrebujemo.

Marija Stanonik: Zamisel je dobra, toda pohod bo za redke člane krepkih korakov. Nekateri smo se na veliko krajih usodnega spomina že ustavili. A treba jih je vedno znova obnavljati.

Alenka H. Felc: Zamisel je sijajna. Vsekakor se bom z veseljem udeležila takšnega pohoda. Kakšnih dodatnih predlogov zaenkrat nimam, zato naj vas le pozdravim in hkrati dodam, da mi je v čast in veselje, da sem tudi sama del gibanja Vseposvojitev.

Franc Zabukošek: Nič nimam proti, čeprav ne vidim smisla v duhu svetosti življenja in smrti, ki se ju moramo navaditi spoštovati in ceniti, tudi ljubiti. Ljubezen razrešuje zadeve za nazaj, zlasti pa za naprej. Z ljubeznijo predlagam, da se odločite za obisk edinstvenega koncentracijskega taborišča (v izginotju), ki so ga pripravili slovenski boljševiki in ima danes veličasten spravno naravnan spomenik-opomnik državnega pomena, ki ni dokončan in kot tak ne more služiti za sporočilo o katarzi, ki je v  odpuščanju in ljubezni, da se ne bi več ponovilo kaj takega. TO JE TEHARJE-BUKOVŽLAK. O tem se lahko prepričate v monografiji Edvard Kovač: Park spomina Teharje, arhitekt Marko Mušič, 2011 in diplomskem delu Fakultete za družbene vede, Tjaše Kaluža: Etika svetosti življenja, 2007. Obogateni s to literaturo je vredno obiskati ta kraj in njegovo okolico, da začutite  svetost življenja in smrti. Sveto je tisto, kar je neodrešeno, prekrito s tvojim  trpljenjem. (Leonard Cohen: Sveto je tvoje ime) Pripenjam dve sliki iz Vetrinja, iz cerkve, kjer je edini dokaz prisotnosti Slovencev na vetrinjskem polju.

Mitja M. Ponikvar: Mene bi to načeloma zanimalo. Tudi zato, da bi spoznal ostale varuhe spomina. To bi vplivalo tudi na intenzivnost molitve. 

Tatjana Poklukar: Prosim, pojdimo.

Mateja Ipavec: Tudi jaz bi šla v Vetrinj.

Marija Podobnik: Zahvaljujem se vam za zvesto obveščanje o delovanju vseposvojitve. Tudi sama spremljam vaše delo, vendar mi zaenkrat čas ne dopušča, da bi se udeleževala srečanj. Vsak večer pa se spomnim vseh, ki so darovali svoja življenja za Boga, dom, domovino. Želim veliko Božjega blagoslova pri vaših prizadevanjih in ostajam z vami.

Jožica Friedrich: Hvala za povabilo varuhom spomina na romanje v Vetrinj z Novo Slovensko zavezo. Sama sem se tega romanja udeležila že nekajkrat. Poteka pa običajno takole: Za avtobusni prevoz se je potrebno prijaviti v pisarni NSZ, ki je odprta vsak delovnik med 10. in 12. uro: tel. 01 425 15 37 ali poslati e-sporočilo na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Cena romanja je 30 €, ker vključuje tudi kosilo.

Jože Bartolj o "spominskem šopku", 15. maj 2017

Na dušek sem pogledal film vašega potovanja v Mauthausen.
Tam je tudi posnetek, ki sva ga imela z Jožefovo mamo.
Lepo in zdravilno se mi je zdelo. Po svoje pretresljivo.
In nato navezava na nove generacije ...
Tako rastemo.

Hvala za vaše vtise.

Darja J., 2. maj 2017

Na radiu Vatikan sem včeraj zvečer naletela na homilijo mojega škofa ob blagoslovu ‘kapelic’ s podobo Marije, kot se je pred 100 leti prikazala pastirčkom v Fatimi, ki bodo, razdeljene po vseh dekanijah, šle od družine do družine, od molitve do molitve. Že ves dan nosim v sebi te močne (celo težke) besede za popotnico temu romanju skozi škofijo.

In ker so močne in ker gre za nekaj, kjer pogosto padamo (skoraj nemogoče, da ne bi vsaj kdaj) in ker se mi zdi, da imajo (mnogo)kaj povedati tudi pod to temo, vam izsek ponujam v branje:

“… Marija je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti vedno znova naročala, naj molijo za grešnike, naj zadostujejo za grehe, naj delajo pokoro za grehe.

Veste, kako težko je to naročilo?

Ne zaradi tega, ker bi bilo težko zmoliti en rožni venec. Ali pa 100 rožnih vencev. Za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko darovati svoje trpljenje za grešnike.
Ne zaradi tega, ker bi bilo težko delati pokoro za grešnike.
Ne zaradi tega.

To naročilo je tako strašno težko zaradi tega, ker ne moreš, pravzaprav skoraj ne smeš moliti za grešnike, doker se jih ne naučiš ljubiti. Dokler grešniki ne postanejo Božji otroci kakor ti. Dokler v njih gledaš samo grešnike in se imaš za boljšega od njih, dokler govoriš o njihovih padcih, o njihovih grehih, o njihovi nevrednosti, toliko časa jih ne ljubiš in je tvoja molitev prazna, je tvoja molitev farizejska hinavščina, ne prizadevanje za spreobrnenje grešnikov.

In zato, dragi bratje in sestre, moramo vedno, ko sklenemo roke v molitvi za grešnike, vedeti, da najprej molimo zase.

Jaz … za svoje spreobrnenje.

Da bi jaz dvignil oči k Bogu.
Da bi jaz odprl srce za Boga. Za Njegovo ljubezen.

In da bi jaz, kakor Jezus Kristus tam, v grešnici, ki so mu jo pripeljali, da bi jo obsodil, On pa ji je vrnil dostojanstvo, da bi v Judu, ki je prišel, da bi ga s poljubom zatajil, On ga je pa nagovoril kot prijatelja,
da bi v razbojniku, ki se zaveda, da je križan zaradi svojih grehov, v resnici videl nekoga, ki je vreden raja zaradi svojega kesanja.

Moliti za grešnike pomeni to!

In zato naj nas srečevanje, zbiranje, sklepanje rok, drsenje jagod rožnega venca skozi naše dlani pred Marijinim kipom uči ljubezni.
Tiste prave ljubezni do sebe – grešnika.

Kajti jaz – grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja,
vsake Njegove besede,
predvsem pa Njegovega trpljenja,
Njegove smrti
in Njegovega vstajenja.

Vsega tega istega je vreden tudi vsak drug grešnik na tem svetu.

In kot takšen je nekdo, za katerega moram po naročilu Fatimske Marije moliti, zadoščevati in delati pokoro.
Za nekoga, ki ga ljubim.
Ker je moj brat.
Ker je moja sestra v Jezusu Kristusu … ”

(odlomek iz homilije ljubljanskega nadškofa Staneta na Rakovniku, ob blagoslovitvi ‘kapelic’ Fatimske Marije. Zapisano po zvočnem zapisu. Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2017/05/01/msgr_stanislav_zore_na_rakovniku_blagoslovil_kapelice_fatimske_marije/1309421 )