Silva Matos, 23. september 2015

V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk.

Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.

Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.

Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.