Karmen Kristan, 22. september 2015

V soboto sem se udeležila svete maše v Hudi jami. Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja ... Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje ... Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem ...TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI ... NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.