France D. Korošec, 21. september 2015

Moja mami je pri skoraj devetdesetih v soboto dočakala zvezni trenutek, ne samo vstop, celo sveto mašo na kraju umora svojega brata Tončka Debevec. Kako je to zmogla, tako psihično kot fizično, niti sama ne ve, saj je prejšnji dan zaradi šibkosti hotela odpovedati pot. V Hudo jamo jo je ponesel Oče naš. Ko sem hodil tik za njo, sem že obupaval, češ, saj ne bo zmogla. To bitje pa je na glas molilo in kar brzela je po tistih tračnicah. Bal sem se, da jo bo strlo na kraju, nad jaškom, pa je šla in gledala dol v globino kot mladenka v tistih letih, ko so ji ubili in hoteli izbrisati iz spomina očeta in brata. Za očeta hodi na domnevni kraj umora, na Hrastniški hrib, zase pa na kraj spominov groze, v Teharje, od koder jo je rešila nenavadno čudežna poteza.

Spominskega križa nisem vzel s seboj, ker sem ugotovil, da moram z obema rokama skrbeti za mami.

Vse to gre v zgodovino. Ne gre vsem v glavo, zato in marsičemu navkljub bom na ogled postavil nekaj fotografij o tej sveti maši v naši župnijski cerkvi.

Smo Varuhi spomina in g. Jošt ima še kako prav, da nas spominja, da posvojenim žrtvam posodimo svoj glas. On, ki ustvarja vrhunske barvne podobe njihove brezdušne mrtvaškosti ostankov njihovega telesja, je moral priti do tega, da jim nekaj manjka, glas torej. Zavedno in radostnoživo jim, obnemelim revežem, zdaj po mnogih letih posodimo še glas, da bodo lahko še dolgo pripovedovali zgodbe, ki so nam jih občudovalci zlatih boljševiških telet prepovedovali desetletja dolgo in nam jih poiskušali brisati v trajno pozabo.

Svoj glas posojam stricu Tončku, po katerem imam njegov osebni slikovni album, v katerega je, nepolnoleten, nekje leta 1944 zapisal sebi preroške besede: "Oropajte življenja me krvniki. V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!" Iz sovraštva in v spirali neslutene zlobe so mu nočni tatovi in morilci njegove generacije po vasi, zažgali dom in ga hoteli vzeti s seboj v gozdove pri šestnajstih. Ni bil ne izdajalec in ne zločinec, samo borec za svoje vrednote in za svoje čisto golo življenje.

Vedel je, da nima izbire in ne velike možnosti preživetja. Komaj je začenjal svojo mladost, ko jo je udušilo neznosno izdajstvo, laž in podivjano pijano zlo v totalno izdivjanem mehaničnem nasilju in zasula jo je neznosna teža pobitih in pol živih, zalila sta jo kri in znoj raztreščenih sotrpinov v Hudi jami.

Posojam mu glas, saj mu niti niso dali možnosti, da brani svojo nedolžnost in da se ubrani norokrivih fikcijskih obtožb. Enostavno so ga pretepali kot izdajalca lastnega naroda, kot steklega psa, niso mu dali niti vode, dodelili so ga v skupino za takojšnji uboj. Enako so naredili njegovemu očetu, ki so ga odgnali kot klavno živino na Hrastniški hrib, kjer so na njih prežali jarki razklane rudniške zemlje. Niti ni vedel takrat, da v eni od sosednjih barak taborišča pobesnele krvoločne boljševiške smrti za življenje trepeta mladoletna, ničesar kriva sestra Bernardka.

Posojam mu glas, ker si v mislih predstavljam, v kakem trpljenju so končali, kajti nekaj preživelih iz gozdov Roga je desetletja sporočalo iz drugega konca planeta, kaj so jim storili.

Posojam mu glas, ker ni mogel tuliti v grozi obupa in prihajajoče smrti toliko močno, da bi ga mogla slišati trpeča mati, ki ga je potem čakala še najmanj do konca šestdesetih let, ko je še upala da bosta in sin in mož amnestirana, ko bodo končali z gradnjo udbovsko navrženega "podzemnega letališča, tovarn municije in orožja na Kočevskem ...". Meni, otroku, ki me je čuvala, je pripovedovala, največkrat v polsnu, ko spati ni mogla, bolečina sama pa je govorila iz njenega izsušenega trpljenskega telesa.

Zdaj še kako vemo, da so končali v orgijah pijanske nadutosti in velemoči zmagovalcev, gradnikov Novega rdečega razreda, polni domišljave nalagane fikcijske prihodnosti v zlatih prividih materialne nagrmadenosti zastonjkarsko užitkarskih dobrot preobložene boljševiške mize. Niso vedeli, da s pomočjo ostudne laži postajajo žrtve lastnega verjetja pohotni psihopatski poblaznelosti, ki je prihajala iz veledežele vseobširnega rdečega kulta in kulture smrti skozi mrliško zmaličeno čudovito Sibirijo.

Razčlovečili so jih do brezčutnosti za bolečino, do ravnodušnosti do telesne smrti in jih stolkli na nivo paničnega hlipanja za brezbolnim in sivim Onostranstvom, ki se jim zaradi neznosnega razočaranja, bolečin in v strahu posušenih solz obupa ni hotelo svitati na nobeni valovni dolžini še neznane odrešujoče svetlobe, ki jim je Jezus Nazareški ni prižgal do trenutka zemeljske smrti telesa in doklej ga niso videli prihajati v nevidenih žarkovjih Nebes.

V istem hipu je bil rešen vseh muk in izginilo je peklensko mrcvarjenje udarcev in oranje morilske krogle v njegovem tilniku in izprhnel je vonj vroče klokotajoče krvi v njegovem dušečem se grlu, ki je bila v bistvu kri njegove matere. Zginili so vonji po krvi in znoju smrtnih strahov in zginil je smrad pijanih sap podivjanih slovenskih Kajnov in zamrli so besi nadutih zlikanih morilskih oficirjev v zloščenih jahalnih škornjih naivnega Novega zlaganega in bolano shizofrenega razreda Črtomirovega rodu izpod Triglava.

Po tem, ko ga je zaobjela zatrdno obljubljena Svetloba Večnosti pred samimi vrati Novega Jeruzalema, je bil Tonček na dokončno svojem cilju za vse čase Večnosti v slavljenosti, v barvitosti in v angelskih glasovih ob Stvarniku vseh vesolij in Nebes.

Tako je v soboto njegova sestrica Bernardka in moja mati lahkotnega koraka in s težkimi Očenaši hitela med tistimi ukrivljenimi tračnicami do silnega ubijalskega jamskega jaška, da bi videla samo točko, kjer je Tonček prenehal trpeti nesrečo, izdajstvo, bolečine vseh vrst, žlehnobo zla in prask ubijalske pištole pijanega krvnika, ki je v tisti sekundi sam postal huda žrtev. In Bernardka, zdaj pri oseminosemdesetih letih, je brez strahu hotela videti kraj konca svojega objokovanega brata Tončka. Stopila je na rešetko in se zazrla dol v nemo globino, da sem se bal, da bo zgrmela za njim tja, kamor so jih nametali v smrtni koktajl mrtvih in stolčenih umirajočih človeških trpinov. Seveda ni padla, saj se ni bala, ko se je soočila z nečim, po čemer je hrepenela desetletja.To sem vedel, zato je nisem niti poiskušal prijeti, da ne pade.

Bilo nam je podarjeno, morda zasluženo in usojeno, doživeti Božjo daritev na kraju nepojmljivega ubijanja bratov in sester. Dano mi je bilo, da 70 let po njihovem tajnem izginotju in po strogi prepovedi spraševati sostanovalce Novega rdečega razreda karkoli v zvezi z njihovim izničenjem in z njihovim zradiranjem iz spomina občestva, končno pridemo na kraj velikega zločina in se zazremo v globino skalnega jaška smrti in se soočimo z njihovim prisilnim in brezsodnim kazenskim masovnim grobom, ki je morišče iz katerega je med slovenski narod v deviški vodi odtekla kri mučencev in tam ostaja dokler ne bo izprošena velika Milost razumljene in sprejete ter izjokane Sprave čistih src Slovenk in Slovencev.

"Koliko let kakšnega trpljenja, ki ga ti ne moreš doumeti", mi je rekla, ko jo je po maši v Hudi jami vsega slovenstva zaobjelo nekaj kot izjasnjenje, soočenje zmagovitega Dobrega z hinavskim zlom in milostna vseponižnost in predanost, v spravljenosti z vsem Stvarstvom in z vsemi, ki jih ima rada. Malo pozneje, po Hudi jami, ko sem bil prvič skupaj z njo v Teharju na kraju groznega spomina, sem skrušeno, ponovno in silovito in v polni odločenosti spoznal, kako imamo Varuhi spomina še kako prav, da moramo posojati svoj glas žrtvam tistih podivjanih časov. Še naprej jih hočejo skrivati. Še jih ubijajo, ponovno in kar naprej. Še naprej ležijo kruto zmesarjeni in pobiti kot ničeva ničeta, tam, pod milijoni kubikov odpadkov, strupov in usmrajene vode. Za kratek čas smo jih iztrgali ven med nas pred petindvajsetimi leti. Na hitro so jih spet pribili nazaj in jih zadelali pod brezizrazni in na silo izrezani marmor.

Brezdušni spolirani liki in umetelna lesena zavijugano begava pot, ki te blodi čez brezdušni in grdo mrtvi brezizrazni park, ki ga je oblikovala hči taglavnega poveljnika špijonov in zalezovalcev iz Novega razreda malikovalcev zločina. V kamen niso vklesali bistva. Niso zapisali niti kaj se je zgodilo tam, komu in kdo je zakaj tisto naredil. Niso imenovali ne časa, ne zločina, ne zločincev in niso zapisali, kdo so bili žrtve. Bili so nekdo, ki je nihče, torej ničevi nič, ki kakor da nikoli niso bili!

Nad njimi štrleče visi zvijugani beton, ki tuli v nebo, da je to kraj, ki da je končni Omega za ničeva ničeta, ki da so enkrat bila nekje. Krutost neskončne spirale pošastnega zla odmeva iz zlohotnega in nikakor spokojnega parka, ki ga hočejo Kajnovci in Kajnovke raztegniti še na nič krive prihajajoče rodove. Do onemoglosti tajijo Resnico, ki pa bije na dan z vso silovitostjo. Ne bo jim uspelo, ker bomo vsem tukaj izničenim, ki zdaj živijo tisočkratno bolj radoživa življenja v Večnosti,  posojali glasove zemeljske slišnosti na vseh kanalih in frekvencah Dobrega, Resnice, Pravice in Sočutja. Tako, da bo tudi Teharski park sijal v barvah in v etru čutenja, ki mu pripadno, po Božji volji in po naravi bivanjskosti ter na ničelni sredini edine in svete Resnice edino pritiče.