Stanislava Knez, 13. avgust 2015

S skupinico mladih smo imeli v naravi meditacijo ob Božji besedi po DMŽ. Iskala sem miren, samoten kraj, da bi v tišini razmišljali. Odšli smo na Bloke v vas Ravnik. Ko so mladi dobili navodila za delo, smo se porazgubili po travnikih ob vasi. Mene je vleklo na planjavo, kjer je bil zelenjavni vrt in ob njem grm potonk, ograjenih s tanko žičnato mrežo. Uživala sem ob pogledu na zelenino smrekovih gozdov, v daljavi se je izrisaval Snežnik.

Za hrbtom me nenadoma ogovori moški glas. Počutim se nelagodno, saj sedim ob bogato obloženem zelenjavnem vrtu. Ko spregovoriva nekaj besed, se pozanimam za grm potonk, ki je bil ves obdan z žično mrežo, meneč, da bi ga sicer najbrž obžrle srne. Lastnik vrta pa mi razloži, da je bi tam, kjer sedaj sedim, nekoč skedenj. Leta 1941 se je nanj zatekel obstreljen partizan. Po spopadu so Italijani skedenj in vso vas zažgali in razen ene hiše je vse pogorelo. Njegovi stari mami je bilo za mladim partizanom tako hudo, da je na tistem mestu v njegov spomin posadila rožni grm potonik. Ker se njeni nasledniki bojijo, da bi rože kdo s kosilnico ali traktorjem uničil, imajo ograjene.

Ta pripoved me je zelo ganila. Torej je res, da je vsak košček slovenske zemlje prepojen s krvjo nedolžnih žrtev. Pretresena sem razmišljala, od kje je bil fant, kje je za njegovo življenje trepetala in molila njegova mati in ga nema pričakovala, ali ga je po vojni poiskala na pogorišču in mu prižgala svečo … Globoko ganjena sem začutila božjo bližino in potrebo po vseposvojitvi, saj je vsak košček slovenske zemlje zaznamovan in še poln neodkritih grobov. Dvignimo iz prsti zakopana človeška bitja, nekdaj ponosne, vesele in delavne Slovence, vredne vsega spoštovanja in časti!

Po licih so mi še dolgo polzele solze žalovanja in posvojila sem neznanega mladega fanta, katerega duša mogoče rabi molitev. Ob sebi sem čutila njegovo prisotnost. Moja duša je blodila po svetu umrlih tistih dni, ki se jih še malokdo spominja. Nekateri celo hočejo, da jih pozabimo.

Vzela sem Sveto pismo in brala. Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (2 Mz 3,5). Stresla sem se od joka in božje zapovedi. »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (2Mz 3, 6a). On ni samo moj Bog, je Bog belih in rdečih in črnih ... Zemlja, po kateri hodimo, pa je SVETA ZEMLJA. Kako drugače bi bilo, če bi po zgledu mame z Ravnika na sveto zemljo posajali grme potonik, ne pa sovraštva!