Helena Novak, 18. maj 2015

SERGEJ                                                                                                           

Bila sta dva fanta, mamina brata in bil je maj 1945. Eden je bil star 19 let, drugi 15 in pol. Prvi je bil domobranec, drugi je bil še premlad za to. Peš sta se odpravila iz Most v neko šolo blizu vojašnice za Bežigradom nasproti stadiona, kjer je bilo zbirno mesto za domobrance. Kar dolgo sta morala hoditi. Danes vojašnice ni več, tam je naselje Bežigrajski dvor. Pred vrati sta se poslovila in pri tem se je mlajši razjokal. Starejši je odšel noter, mlajši pa se je vrnil domov v podnajemniško stanovanje v Mostah. Kmalu se je izkazalo, da je eden odšel v smrt, drugi pa v življenje. Zgodba je znana, domobranci so se morali umakniti na Koroško, od tam pa so jih zavezniki – predvsem Angleži vrnili v Slovenijo, kjer so oblast že prevzeli partizani – komunisti. Kje so ga ubili, kam so ga vrgli, kako je pred tem trpel, kje ležijo njegove kosti – pojma nimamo. Tako smo izgubili Sergeja.

Meni pa je za celo življenje ostalo prepričanje, da so vsi partizani ljudje s puškami, ki streljajo in mečejo druge v jame. Včasih še žive. Nobeno objektivno razmišljanje, češ, vsi pa že niso bili taki, ne more pregnati tega občutka. Kot da bi se pri nekaterih od nas, ki smo bili rojeni po veliki moriji, strah pred komunisti zapisal v dedno zasnovo, v DNA bi danes rekli. Saj jih nisem poznala, domobrancev, saj so mi pri šolanju ravno tako prali možgane kot vsem drugim. Tudi doma nismo dosti govorili o tem, oče je včasih kaj rekel, mama je bila pa tiho. In vendar je bil njen molk še najbolj zgovoren. Danes tudi vem, da se političnih nasprotnikov ne pobija, ampak se z njimi tekmuje na volitvah. To je vsakomur jasno, revolucionarji pa so mislili in delali čisto drugače. To je bilo strašno 20. stoletje s komunistično revolucijo v Rusiji, z idejami svetovnega komunizma, ki so jih uresničevale partije po različnih državah. Ponekod je uspelo, drugje ne. Pri nas je uspelo tako dobro, da se jih še danes bojim, mnogo let po padcu Berlinskega zidu in nastanku države Slovenije. Kot da bi nas še vedno držali za vrat, kot da smo še vedno manj vredni od njih, čeprav imamo prav, oni pa ne. Čeprav se mi identificiramo z žrtvami, oni pa z morilci, ki so imeli roke krvave do komolcev, kaj do komolcev, do ramen. Zraven pa njihovi sinovi in vnuki govoričijo o miru, svobodi, nas učijo demokracije in so sploh zelo mehkega srca. Pri tem pa se nikakor ne distancirajo od dejanj svojih prednikov, tako krvnih kot političnih, ampak nadaljujejo z njihovimi idejami v na videz demokratičnem okolju.